Izlet na našo obalo je bil planiran že nekaj časa. Nedeljsko kopanje v morju smo ga poimenovali. V rosnih najstniških letih smo za takšno potovanje potrebovali tri do štiri dni, danes pa to opravimo v enem samem dnevu.
Ja, takrat smo se na pot odpravili z našimi mopedi, ki so dosegli najvišjo hitrost potovanja tam nekje okrog sedemdeset kilometrov na uro, pa še to po hribu navzdol. Postanek je bil vsakih petdeset kilometrov, da so se naši zračno hlajeni motorji malček ohladili. Takrat je to bil pravi podvig, hrana iz nahrbtnika, spanje na strehah trafik. Takrat smo temu rekli, gremo na kavo v Portorož. Kar nekaj takšnih podvigov smo opravili. Danes, ko smo že odrasli, se na takšno nedeljsko kopanje odpravimo z avtomobilom, dobri dve ure vožnje in smo na cilju. Avtomobile po navadi pustimo kar pred restavracija Izola, kjer bomo pojedli kosilo. In brž na plažo, razgrnemo brisače in že čofotamo v vodi, kot kakšni otroci se igramo z žogo. Preden smo našli ta parking za naše avtomobile, smo iskali parkirne prostore po celem mestu, kar pa je v času turistične sezone prava misija nemogoče. V bližini plaže, je skoraj za vsakim vogalom kakšna restavracija Izola, pa večinoma brez lastnih parkirnih mest. Ta restavracija Izola, kjer sedaj pojemo odlično pripravljeno in okusno kosilo, pa je na naš seznam prišla čisto slučajno. Pri hoji proti plaži se je prijateljev štirinožni kosmatinec uspel iztrgati iz povodca in je zbežal v sosednjo ulico. Po dolgem iskanju smo ga le našli in skoraj umrli od smeha, ko smo ga videli kako pridno sedi zraven kuharja restavracija Izola, ki mu je dajal kose surovega mesa. Ta kuhar je bil tudi lastnik te restavracija Izola.
Po spoznavanju in prijetnem klepetu nam je omogočil parkiranje na njegovem privat parkingu in to brez plačila parkirnine. In to samo zaradi prijateljevega psa. Od tistega dne je to naša lokacija tako za parking kot za popoldansko kosilo.…