Prvič sem bila vključena v tolmačenje čisto po naključju. Na fakulteti smo gostili predavatelja iz tujine in ker je moj profesor vedel, da dobro govorim angleško, me je prosil, če bi lahko pomagala pri prevajanju vprašanj iz občinstva. Nisem imela pojma, kaj naj pričakujem, a sem rekla ja. Tiste pol ure pred začetkom sem bila tako živčna, da sem komaj dihala.

Ko je dogodek stekel, sem stala ob strani in čakala, da bo nekdo postavil vprašanje. Ko se je to končno zgodilo, sem vstala in ga prevedla v angleščino. In potem še odgovor v slovenščino. Glas mi je rahlo drhtel, srce mi je razbijalo, ampak ko sem opazila, da so ljudje hvaležno pokimali, sem začutila nek neverjeten zagon. Zdelo se mi je, da sem nek most med dvema svetovoma.

Od takrat sem imela še več priložnosti za tolmačenje, najprej na študentskih dogodkih, potem tudi na delavnicah in manjših konferencah. Vsakič sem se kaj novega naučila. Ne samo o jeziku, ampak tudi o poslušanju, o hitrosti razmišljanja in o tem, kako pomembna je jasnost. Tolmačenje ni samo prevajanje besed. Gre za prenašanje pomena, tona, občutka.

Ena izmed najbolj posebnih izkušenj je bila, ko sem tolmačila na osebnem srečanju med dvema ženskama, ki se drugače ne bi mogli pogovarjati. Ena izmed njiju mi je na koncu rekla: Hvala, da si nama omogočila ta pogovor. Takrat sem res razumela, kako pomembna je ta vloga.

Tolmačenje me je naučilo ponižnosti in odgovornosti. Naučilo me je, kako poslušati z vso pozornostjo in biti most, ne ovira. In čeprav nisem profesionalna tolmačka, vem, da bom te izkušnje nosila s sabo še dolgo.

Vsakič, ko se znajdem v vlogi tolmača, občutim posebno zbranost, kot da se svet okoli mene za trenutek upočasni. To ni le spretnost jezika, temveč umetnost poslušanja in prilagajanja. Tolmačenje mi je odprlo vrata v svet, kjer komunikacija resnično povezuje ljudi, brez meja in nesporazumov.…